Ne
mozes
me
poznat′
po
ljepotinisam
maradona
ni
u
loptia
nisam
vala
bas
ni
radeljasa
i
da
jesam
radeljas
je
nas
ne
mozes
me
poznat'
po
frizuriona
mi
je
jos
u
procedurinisam
ti
ni
neka
jalijama
vidis
da
sam
k′o
oklagija
samo
u
jednom
sam
najbolji
od
svihnajbolji
o
tebi
znam
napisati
stih
a
to
je
to,
de
facto
fatoto
je
to,
od
boga
mi
datoto
je
to,
i
srebro
i
zlatoma
kakvo
more
kakva
inspiracijati
si
fato
sasvim
realna
frustracija
ne
mozes
me
poznati
po
lozini
po
maloj
ni
velikoj
dozisamo
mozda
nekad
po
nervozikad
nisi
tu
gdje
li
si
mi
sad
kopile
jednokazu
mi
da
kradom
slusas
tehnoa
nekada
si
prevrtala
stolkad
krene
rock'n'roll
sve
sam
zbog
tebe
pjesme
napisaoja
sam
zbog
tebe
veslo
sisao
You
can't
know
me
by
my
beauty.
I'm
no
Maradona,
nor
am
I
a
great
footballer,
nor
a
worker.
And
even
if
I
were
a
worker,
you
wouldn't
be
able
to
recognize
me
by
my
hairstyle.
It's
still
in
process.
I'm
not
a
Jamaican
either.
You
can
see
that
I'm
like
a
lunatic,
but
there's
one
thing
I'm
the
best
at.
The
best
about
you,
I
can
write
a
poem
about
you,
and
that's
it,
de
facto
fato,
it's
that,
given
to
me
by
god,
and
silver
and
gold.
What
a
sea,
what
an
inspiration.
You're
a
fate,
a
very
real
frustration.
You
can't
know
me
by
my
password,
by
a
small
or
big
dose,
only
maybe
sometimes
by
my
nervousness.
When
you're
not
here,
where
are
you
now,
my
dear?
Tell
me
that
I'm
secretly
listening
to
techno.
Once
you
turned
everything
upside
down,
rock'n'roll
started,
and
I
wrote
all
my
songs
for
you.
I
rowed
the
boat
for
you.